Slovenska Toskana ali Goriška Brda v dnevu in pol
Kje je zelo podobno, a lepše kot v Toskani? V Goriških Brdih. V dnevu in pol se da tam marsikaj videti, poskusiti in okusiti. Lahko z avtomobilom, lahko s kolesom ali električnim skuterjem na primer. Naju je pot v Brda vodila iz Ljubljane, zato sva si za prvi dopoldanski postanek na soncu in ob kavi izbrala Vipavo. Najprej ogled obnovljenega dvorca Lainthieri in zunanjega dvorišča v centru mesta.
Sonce je pridno sijalo, a je bil praznik in zato edina odprta kavarna v senci, tako s kavo še ni bilo nič. Namesto tega čez dvorišče dvorca in do izvira reke Vipava in tam na pol na soncu in na pol v senci h krajšemu postanku vabeča klopca. Zraven domuje odlična picerija, če vas bo kdaj počitek ob izviru Vipave zlakotnil.
Nato nazaj v avto in po stari cesti vse do prvega ta zaresnega postanka v Goriških Brdih, razglednega stolpa Gonjače. Preverjeno prešteto ima stolp 144 stopnic. Visok je 23 metrov. Zraven stolpa je spomenik žrtvam druge svetovne vojne. Priložnosti za kakšno kavo tudi tukaj ni, je pa na prodaj nekaj lokalnih izdelkov, kot so med, domače marmelade, posušeni kaki. Priporočam vzpon na stolp, ker boste na vrhu res uživali v prečudovitem razgledu po Brdih.
In nedaleč od stolpa je Šmartno, zame najlepši kraj v Brdih. Znotraj obzidja se dogaja marsikaj, da se tudi videti marsikaj in končno sem tudi prišla na svoj račun ob kavi na soncu. Mesto je obnovljeno več kot vzorno. In zelo všečne so njihove fotografije hiš pred in po obnovi, ki so razstavljene na pročeljih. Turistov, beri predvsem Italijanov, ne manjka. Že samo mesto je vredno izleta v Brda, tako, da če še niste bili in bi radi bili nadvse prijetno presenečeni, na vas čaka Šmartno.
Za razliko od Toskane, se Goriška Brda raztezajo na veliko manjšem prostoru, kar omogoča, da že v enem samem dnevu vidimo in doživimo kar veliko. Iz Šmartna je naju pot vodila v Dobrovo.
Spet na grad, ki je na nek način tudi turistično-informacijsko središče Brd. Vinska klet na gradu je vredna ogleda, tudi spomenika Gradniku in Nehruju si zaslužita pozornost. In splača se prebrati zanimivo zgodovino gradu, ki si bi v preteklosti zaslužil boljše čase, ki jih na nek način uživa šele sedaj. Z dobrovskega gradu nato do modene Medane
in vile Vipolže. Vilo Vipolže v istoimenski vasi so obnovili šele pred letom in pol in je edina renesančna vila pri nas. Čaka sicer na kakšno obogateno dogajanje in ponudbo, ker majhen lokal, kje sicer imajo dobro kavo in zraven zelo lične kozarce za vodo,
ter turistično-informativna pisarnica s prodajo spomninkov zagotovo ni dovolj. Okolica gradu kar kliče po organizaciji romantičnih piknikov.
In ja, za ljubitelje nanizanke Ena žlahtna štorija, še podatek, da se boste na poti iz Dobrova v Vipolže, peljali mimo glavnega prizorišča nanizanke, Grediča. Le nekaj minut vožnje stran je Medana. Res mondeno urejena, tudi za petičneže. Najde se v vasi tudi rojstna hiša Alojza Gradnika, ki je bil v času mojega socialističnega šolanja po krivici zelo zamolčan pesnik.
Iz Medane naju je nato pot vodila v Gorje Cerje, na kratek obisk domačije znanke iz Ljubljane, nato pa sva v zgodnjepopoldaskih urah prispela na končni cilj za tisti dan, vas Snežatno in Hišo kulinarke in vina Štekar.
Po ogledu lično opremljene sobe Merlot, tukaj so res zadeli, ker sem si sama zaradi imena potihem želela prav to sobo, drugače se vse njihove sobe imenujejo po vinih, je sledilo prvo okušanje njihovega vina, cabernet franc. Za moj okus solidno. Pred večerjo še kratek sprehod do bližnje cerkve Sv. Križ. Do cerkve vodijo postaje križevega pota, nenavaden pa je zvonik cerkve, ki spominja na kakšno majhno obrambno utrdbo. Priporočam ogled.
Tik pred dežjem sva se vrnila in nato sva se pustila presenetiti z večerjo.
Domači njoki s šparglji in sirom so dobili oceno več kot deset, potem je pa žal sledilo razočaranje za glavno jed, (pre)suh svinjski kotlet z nekaj malega postanega pečenega krompirja in za vzorec zelenjava na žaru. Več sreče sem imela z izbiro vina, rose eros me je navdušilo. Tako zelo, da sva naslednji dan za domov kupila dve buteljki. S sladico pri večerji so vtis nekoliko popravili, a je priokus razočaranja vseeno ostal. Osebno bi bila čisto zadovoljna, če bi mi za glavno jed ponudili samo njoke s šparglji z veliko skledo solate. Večerjo sva zaključila s skoraj solidno sladico in njihovim domačim žganjem, mandarininim in vinsko rutico. Prvi je bolj sladek in zato meni všečen, drugi naj bi bil za zdravje. Za lično opremljeno sobo nato še nekaj minusov, za dva dni za dve osebi samo dve brisači, to varčevanje z brisačami mi nikoli ni šlo in ne bo šlo v glavo, kako naj zjutraj uporabim brisačo, ki sem jo že zvečer. Glede na to, da so bile temperature bolj zimske kot spomladanske, v sobi tudi ni delovalo ogrevanje, tako, da zaradi mraza nekega vrhunskega spanca kljub miru nisem imela. In moje pozorno oko je opazilo tudi nekaj plesni v kopalnici. Ja, res znam biti natančna gostja, picajzlasta bi rekli moji Štajerci. V kakšnem hostlu bi lahko takšne napake morda spregledala, ampak tam, kjer se tržijo "kot kreacijo narave in človeka", pač pričakujem več. Obisk pri Štekarjih sva končala z zajtrkom, ki je navdušil. Sveži kruh in domači suhomesnati izdelki ter marmelade ter veliko kave. Pogrešala pa kakšen kozarec domačega soka. Splošni vtis je, da so pri Štekarjih korektni, se trudijo, a tista pikica na i, ko rečeš, super je bilo, sem še pridem, ta pa manjka. Po obilnem zajtrku naju je pot vodila najprej do vasi Senik.
Senik je edina opuščena vas v Brdih, a zelo vredna previdnega raziskovanja. Nato na poti nazaj še na Sabotin in ogled ostankov soške fronte. Poti in načinov, kako na Sabotin je več. Midva sva izbrala najlažjega, z avtomobilom. Z njim se lahko pripeljete tik pod vrh. Na vrhu vas čaka koča z manjšim muzejem ostankov soške fronte, zunaj pa ogled ostankov kavern in lep razgled po okolici.
Ne moreš pa, da ne bi pomislil na vse tiste uboge vojake, ki so pred 100 leti tukaj nepredstavljivo trpeli. Zdaj nanje vsaj opominja Pot spominov in miru, še nedolgo let nazaj je bila soška fronta v socializmu skorajda še ena od mnogih tabu tem. A to je že druga zgodba.