Mini vikend na Goriškem
Sivka je bila "kriva" za mini vikend na Severnem Primorskem. Vremenska napoved za vikend ledenih mož ni bila obetavna, tako da je odpadel kakšen daljši pohod, želja je bila namreč Nanos, a bo ta prišel na vrsto kdaj drugič. Manj kot uro vožnje iz Ljubljane naju je sonce pričakalo v že znani Vipavi. V centru in na soncu sva si v poznih dopoldanskih urah zaželela dobre kave, a se uštela. Tako slabe kave pa že dolgo ne. Pa sva jo zato kar kmalu ubrala proti Novi Gorici in tam pri Ajdovščini zagledala smerokaz za izvir reke Hubelj. Midva, oba bolj vodni osebnosti, seveda z glavne ceste takoj zavila tja.
Hubelj je hudournik. Teče skozi Ajdovščino. Izvira ob vznožju vzpetine Navrše. Zraven izvira je učna gozdna pot. In sva si jo ogledala.
Pot je dolga približno 3,5 kilometra, primerna tudi za družine z majhnimi otroki. Midva sva z vsemi postanki in fotografiranjem zanjo potrebovala dobro uro. Klemen se je sicer ves čas "sekiral", ker moja trma ni želela zamenjati japonk s supergami, ampak tudi z japonkami sem pot opravila brez težav. Pot je večino časa tudi zgledno urejeno, s primernimi napisi, na vrhu pa za nagrado še lep razgled na Ajdovščino ter bližnje in malo bolj daljne hribe.
Ob koncu poti sva nato z vmesnim postankom v vasi Šempas, kjer so imeli ravnokar nek vaški nogometni turnir, odpravila proti Goriški, najinemu končnemu postanku, domačiji Leban v Vogrskem. Preprosto čudovito! Domačija stoji na samem, je lepo urejena, kar velja tudi za sobe, gospodar pa zelo prijazen, tako da res priporočam.
Po kratkem počitku sva se nato odpravila v vas Podnanos, ker je Klemen nekako zvrtal, da je tam njihova prireditev Šembiška pomlad. V bistvu je to tekmovanje ansamblov za Vurberški festival. In sva tako poznonedeljsko popoldan bolj ali manj preplesala. Najino, kot bi domačini rekli, pohajanje po Goriški se je končalo v piceriji Grad v Ozeljanu, ki domuje v baročni dvorcu Ozeljan, V večernih urah sva sicer imela nekaj težav, da sva našla ta pravo cesto. Kljub pozni uri, tam malo pred 22. uro, sva brez težav naročila večerjo, čeprav prvotne izbire, ene od njihovih hišnih specialit, ni bilo več na voljo.
Puranji zrezek v smetanovi omaki in ocvrti kalamari sicer niso bili nič posebnega, je pa zato toliko bolj navdušil njihov domač tiramisu. Korektna hrana, zmerne cene, manjkala pa je tista pika na i. Dvojno piko na i sva nato dočakala naslednji dan, pri zajtrku pri Lebanovih. Domača marmelada, domača jajca, okusno pripravljena miza. Nto pa odhod v Vitovlje po sivko, kjer sem si nabavila 35 različnih vrst sivke, ki sedaj krasijo mojo teraso.
In nato samo še vrnitev v Ljubljano.
Moja ocena:
9,5 od 10 Majinih zmajčkov.
