Tunizija - dežela datljev in predprostor črne celine8
Za letošnji dopust je padla odločitev, da bo teden dni namenjen obisku Tunizije. Kar je pomenilo tudi moje prvo srečanje z afriško celino, čeprav je Tunizija po moji oceni šele predprostor v svet črne celine. Zaradi varnosti je bila izbira skorajda že preveč turistični otok Djerba. Zagotovo ni bil to moj zadnji obisk te dežele slikovitih kontrastov na vsakem koraku. Čakala sva na Last minute ponudbo, a se to za avgust ni izkazala prav posrečena izbira. Zagotovo bi prihranila kakšen evro, če bi se odločila za first minut, pa takrat bi tudi dobila program, ki je bil najbolj pisan meni na kožo in predvideva izlete po Tuniziji vsak drugi dan, a je bil žal konec julija, ko je padla dokončna odločitev, že razprodan.
Začetek
Drugo sredo v avgustu, natanko opoldne, so se počitnice tudi začele. Čarterski polet z Brnika v Zarzis na Djerbi z letalsko družbo Tunisian Airlines je bil več kot dober. V dveh urah poleta smo celo brezplačno dobili pijačo in kosilo (ob vrnitvi nazaj zaradi zgodnje jutranje ure zajtrk namesto kosila). Tunizija je drugače uro pred nami, tako, da smo takoj ob pristanku morali ustrezno prestaviti svoje ročne ure (moj pametni telefon me je presenetil s tem, da je kazal oba časa).
In potem prvo srečanje z vodičkama in dobre pol ure trajajoči prevoz z avtobusom. Voznik je bil po tunizijsko iznajdljiv in je vsakemu, da je prtljago dal v avtobusni prtljažnik, nekoliko sramežljivo, a učinkovito zaračunal 5 evrov. Preprosto ti je pokazal bankovec za 5 evrov in nakazal, da če hočeš prtljago na avtobusu, plačaj. In seveda smo vsi pridno plačevali. Je pa seveda pri tem pokazal tudi ne malo hvaležnosti, tako da je bilo kasneje malo lažje ob spoznanju, da nas je kar spretno naplahtal. 5 evrov za Tunizijca je skorajda že malo bogastvo, saj je povprečna plača tam nekje okoli 100 evrov. Za to pa nekateri, kot recimo natakarji, kuharji, hotelski animatorji garajo od ranega jutra do pozne noči. Običajna napitnina v Tuniziji je 1 do 2 tunizijska dinarja (1 tunizijski dinar je 0,34 evra in z 1 tunizijskim dinarjem si Tunizijci lahko privoščijo obrok za celo družino). Vožnja z avtobusom je ponudila že prve kontraste, ogromne in urejene prave vile v arabskem stilu, zraven pa stavbe, ki propadajo. Ogromno golf igrišče z zeleno travo, zraven pa puščava. Modeni hotel, zraven pa smetišče...
Prihod v hotel
Ob prihodu v hotel so nas s ploskanjem pričakali neumorni animatorji, od katerih bi marsikateri lahko nastopal v šovu Bitka talentov, saj so vsak večer prikazali res domiselne predstave. Pri tem pa čez dan s takimi ali drugačnimi prireditvami zabavali turistično mladež in starež. Po prihodu so nas obvezno "ožigosali" z all inclusive zapestnicami in čeprav smo prišli izven uradnega časa za kosilo, je sledilo prav slednje. In prvi neprijeten šok. Umazane mize, hrana na tleh, zakaj, je bilo potem takoj jasno že pri večerji. Hotel, ki sprejme 1500 gostov, je bil namreč poln do zadnjega kotička. Prevladovali Arabci, ki so imeli do hotelske hrane po mojem okusu preveč nespoštljiv odnos, in Rusi, ki se obnašajo huje od Sončnega kralja. In zvečer se je začela tudi bitka za mizo. Tako, da za avgust priporočam, da raje izberete kakšen manjši hotel, tudi če ima zvezdico manj, in preverite, kakšno zasedenost ima. V našem hotelu se je sistem tako pri obrokih kot pri čiščenju in ostalem porušil vsak dan znova. Edino sistem z brisačami za plažo je deloval brezhibno. S Klemnom sva tudi imela srečo, da sva že naslednji dan pri kosilu naletela na natakarja, ki je Klemna, ko sva mu za to, da nama je prinesel vodo, ki jo je uradno že zmanjkalo, dala 2 tunizijska dinarja napitnine, takoj imel za "my friend" in poslej vedno, ko sva prišla na kosilo in večerjo uredil, da na mizo nisva čakala prav dolgo. V hotelu sicer imajo zelo dobro politiko, da te vsak dan v hotelski sobi pričaka plastenka 1,5 litra vode, to pa bi moralo veljati tudi za večerjo in kosilo, a se jim pri obrokih to vedno ni izšlo. Natakarji so imel polne roke dela že s tem, da so odnašali hrano in za silo pripravili mizo za naslednje goste, včasih celo jim je uspelo, da so ti k mizi prinesli pijačo, čeprav je bilo hitreje, če si šel kar sam ponjo, ob pogoju seveda, da je v avtomatih za pijačo ni že zmanjkalo. Ob obrokih sva običajno izbrala tunizijsko rdeče vino in rose znamke Venus, ki je bil čisto po mojem okusu. Pri hrani sem sama v naslednjih dneh izbrala taktiko, da sem se izogibala vsemu, kjer je bila vrsta in sem preprosto izbrala tunizijske čorbe na sto in en način z njihovimi prilogami, kjer nikoli ni bilo gneče. In ta hrana je tudi bila čisto po mojem okusu, ker sama rada jem pikatno, tako, da če nisi preveč komplicirana oseba, se je dalo preživeti tudi zmedo in anarhijo med obroki. Za zajtrk sem ubrala navado Tunizijcev, da pojedo najprej tri dateljne. Konec koncev sem prišla na dopust in dobre volje si kar tako ne pustim vzeti. Po prvem kosilu in prvem šoku je sledil še drugi šok. Soba. Hotel v katerem smo bivali je hotel s štirimi zvezdicami (po tunizijsko, po slovensko s tremi), a soba, ki sva jo dobila je bila slabša še od vsake sobe v slovenskem hostlu ali tudi kje v tujini, kjer hostli prav tako niso na slovenski ravni. V moji prtljagi sem imela za vsa slučaj tudi sredstvo proti mrčesju in takoj sem ga uporabila. V nahrbtniku sem imela tudi razkužilo za roke, tako, da se z njim najprej počistila kopalnico in ogledalo v sobi. Nisem čisto prepričana, če je čistilka pred najinim prihodom sploh bila v sobi v doglednem času. Vseeno iz tega s Klemnom nisva naredila tragedije in sva šele zvečer, malo pred polnočjo šla v recepcijo povprašat, ali bi lahko mogoče zamenjala sobo.
In ne boste verjeli, prijaznost je obrodila sadove. Receptor nama je dal ključe dveh sob in dejal, da naj si jih greva ogledat, in če nama je katera všeč, se lahko preseliva. In sva se. Iz najbolj oddaljenega bungalova v hotelski del, v sobo, ki je bila bolj čista, televizija je imela celo daljinca, klima je delala, hladilnika, ki naj bi po tunizijskih merilih delal, po slovenskih pa ne, pa tako nisva uporabljala. Agenciji, s katero sva potovala, zamerim, da niso izrecno opozorili, da bi bilo bolje, če že ob rezervaciji izbereš superior sobo. Ker tudi najina zamenjana standardna soba je bila svetlobna leta daleč od tega, kar sami oglašujejo. Možnost superior sobe nama je bila sicer ponujena ob rezervaciji, a sem si sama predstavljala, da je standard soba v hotelu s 4. oz. 3 zvezdici čisto ustrezna. Kako zelo sem se zmotila!
Najin hotel je sicer najboljše čase očitno že preživel. To je res ogromen kompleks, kjer imaš na voljo vse, a je vse skupaj zdaj že precej zanemarjeno. Se pa trudijo vsaj navzven ohraniti lepo podobo, ker v času najinega dopusta so zunanjost najine terase navsezgodaj zjutraj prišli barvat vsaj dvakrat. Tega, da bi pospravili teraso, ki je bila tega več kot potrebna, v tednu dni nisva dočakala, a sobo sva tako uporabljala samo za spanje.
Izlet v gorovje Matmata in mesto na robu puščave Douz
Med tednom dni bivanja je na voljo tudi več fakultativnih izletov. Sama sva izbrala tistega, ki je ponujal tudi jahanje na kamelah v Sahari. Še pred sočnim vzhodom smo se odpeljali mimo oljčnih nasadov in plantaž datljev do gorovja Matmata, ki je služilo za kulise kultne serije Star wars.
Sledil je postanek z metinim čajem z dateljni in sladico gazelji rok v vasi Tamazret, za kar je bilo treba vsega skupaj odšteti 3 tunizijske dinarje. Nato vožnja skozi Douz, ki ga imenujejo vrata puščave, do karavane kamel, kjer so nas ustrezno opremili s tradicionalnim oblačilom in pokrivalom, nato pa je vsak dobil prav njemu odkazano kamelo.
Moji je bilo ime Laškar. Jahanje na kameli skozi začetek puščave je bilo svojevrstno doživetje, predvsem se ti zdi, da si naredil ne vem že kako dolgo razdaljo, a se obrneš in vidiš, da je za teboj samo kakšnih 500 metrov. Vodenje turistov je sicer rutina, ki jo obvladajo tako vodniki kot kamele. Slednje sicer ne vem, če so zaradi tega najbolj zadovoljne. Zagotovo ne bi bila rada v njihovi koži. Za spomin sem za 4 tunizijske dinarje domov odnesla tudi fotografijo sebe na Laškarju, ki je sedaj na steni v moji predsobi. Po puščavskemu pesku je sledil drugi vrhunec izleta. Postanek v enem izmed prehodnih hotelov ob poti, kjer smo bili skorajda edini gostje. Kjer v hotelskem bazenu ni bilo niti enega plavalca, v jedilnici pa nobenih vrst in prerivanja, samo ogromno tišine. Večina nas si je zaželela, da bi ostali tukaj kar do konca dopusta. Še prehitro smo morali spet na pot.
Tokrat na obisk k Berberom, ki naj bi bili po eni izmed teorij potomci Vikingov. Vsekakor so me navdušila njihova v gorovje skopana bivališča, njihova prijaznost, ko so nam dovolili pokukati prav v vsak kotiček njihove skromnega, a domiselnega domovanja
in nam gostoljubno postregli z njihovim tradicionalnim kruhom, tabuna,ki ga namakajo v olivno olje, pomešano z medom. Zraven pa spet metin čaj, a tokrat brez mandljev.
Pred vrnitvijo smo si ogledali še hotel Sidi Driss v Matmati, kjer je sedaj nekakšen berberski hostel, značilno zanj pa je, da so v njem ostanki kulis Vojne zvezd.
Obisk Midouna
Midoun je najbližje večje mesto, od hotela oddaljeno približno 10 kilometrov. Po dnevu počitka sva se zato ponedeljek dopoldan odpravila sama na izlet v mesto, z namenom, da vidiva, kako poteka barantanje s Tunizijci in da nakupiva nekaj spominkov. Po dokaj zgodnjem zajtrku sva tako v hotelu naročila taksi in se že v naprej dogovorila za ceno (po nasvetu naše vodičke pot do Midouna ne bi smela stati več kot 5 tunizijskih dinarjev in toliko sva tudi ponudila najinemu taksistu). Tunizijski taksiji so svojevrsten časovni stroj z vrnitvijo v preteklost vsaj 50 let nazaj. A te vseeno privedejo do cilja. V Midounu sva se zapodila na bazar in sledilo je prvo barantanje s prodajalcem začimb in nakup kurkume. Prvotno ceno sem mu znižala več kot za polovico, a na koncu, ko sem preračunala, sem zanjo odštela približno toliko kot stane v Sloveniji. Pred nakupom mi je prodajalec sicer ponosno razkazal še vse ostale svoje začimbe. Na bazarju so tudi trgovine s fiksnimi cenami, ki so primerne predvsem za primerjavo cen. In zagotovo se morate oborožiti z dobršno mero trdoživosti in nepopustljivosti, ker sicer boste odnesli kratko. Če boste preveč uspešni, bodo prodajalci postali tudi že kar neprijazni. Go, go, sem večkrat slišala, ko nisem pristala na njihove nekatere predlagane cene. Za razliko od Afganistancev, kjer je barantanje izredno preprosto in sproščeno in ti ne zamerijo nizko ponujene cene ali če ne kupiš nič, je bilo s Tunizijci to bolj naporno, predvsem s časovnega vidika. Po kakšnih štirih do petih trgovcih sem jaz bila potem že kar pošteno utrujeno, pa tudi njihova siesta, ki traja od 12. do 17. ure, se je približevala, zato sva s Klemnom nekaj spominkov nakupila tudi v trgovinah s fiksnimi cenami, pogledat pa sva šla tudi v njihovo nakupovalno središče, kjer so tudi nam znane trgovine z znanimi blagovnimi znamkami in cene na našem nivoju. Povprečen Tunizijec tja ne zavije.
Primer najinega barantanja
Klemen si je zaželel, da bi domov odnesel keramično sonce. In kar po nekaj časa ogledovanju, sva našla enega. Trgovca je na vprašanje, koliko stane, najprej zanimalo, kaj vse bova kupila in potem, ko sva večkrat rekla, da sonce, je končno le vzel list papirja in se je začel običajni postopek. Cena za to sonce bi bila 75 tunizijskih dinarjev, a jaz vama dam dobro ceno, in vama jo prodam za 45 tunizijskih dinarjev. Midva s Klemnom pa, ne ne, to je preveč, dava deset. Trgovec pa, ne deset, to ni mogoče, to je bankrot. In je šel še po enega drugega prodajalca, očitno pravega lastnika sonca, naj se kar sam pogaja z nama. Na koncu smo pristali pri 12 tunizijskih dinarjih. Tako približno to gre pri Tunizijcih.
Če ne želite imeti opravka s tunizijskimi trgovci, jih najučinkoviteje in na najprijaznejši način odslovite z besedama La, šukran, kar pomeni Ne, hvala.
Plusi:
Čisto morje (vsaj na pogled, pa nekako verjamem, da tudi sicer), kljub gneči v jedilnici, na plaži vedno in ob vsakem času najdeš pod brezplačnim sončnikom vsaj dva ležalnika. Vsi Arabci in Rusi in večina se raje kopa v bazenih, zato se je zgodilo, da sem kdaj pa kdaj bila v morju tudi povsem ali skoraj sama.
Prijazni sami po sebi, majhna napitnina že dela čudeže. V hotelu se trudijo s tabo spregovoriti tudi po slovensko, našla sva tudi nek letak za dodatno, plačljivo ponudbo, kjer je bil tudi delo v slovenščini. Vsak večer vsaj slovenska pesem ali dve ali več na plesišču.
Berberska gostoljubnost (če le imate priložnost, obiščite kakšno berbersko hišo, ker tega ne boste niti najmanj obžalovali).
Ugodni nakupi začimb in kane, olivnega olja in dateljnov, ob pogoju, da ne greste v trgovine s fiksnimi cenami ali nakupovalna središča, ampak ste spretni v barantanju.
Enako velja tudi za poslikave telesa s kano.
Zaenkrat je Tunizija zelo cenovno ugodna. Arabska pomlad in teroristični napadi so zahtevali svoj davek, zato so bili prisiljeni zelo znižati cene, a dolgo to ne bo več tako. Midva sva skupaj za teden dni porabila približno 1300 evrov, v kar je všteto letalski prevoz, prevoz iz letališča do hotela, vsa all inclusive hrana in pijača, dodatni izlet in vso nakupovanje ter dodatna pijača izven ponudbe all inclusive.
Star nasvet za obisk bolj eksotičnih krajev od naših je, da je potrebno imeti zraven vsaj nekaj žganja, da se izogneš prebavnim težavam. Tudi midva sva ga imela, a je bil odveč, ker imajo Tunizijci na voljo liker iz dataljev imenov thiberine, ki naj bi deloval preventivno proti driski, in boukho, ki je žganje iz fig. Ki naj bi pomagalo pri zaprtju.
In oboje je bilo vključeno v all inclusive ponudbo. Najin dopust je morda zahvaljujoč tudi thiberinu minil brez kakršnih koli prebavnih težav.
Minusi:
Za barantanje na tržnici je potrebno imeti čas in potrpljenje
Ne kupujte lokalnih izdelkov, kot so tunizijska vina in žgane pijače v dutyfreeju na letališču, ker so na letalu cene za 50 odstotkov nižje.
Že na letalu vam bodo razdelili obrazec, ki ga je potrebno izpolniti in del obdržati do konca potovanja, ker sicer ni mogoč vstop oziroma izstop iz države.
Ko menjate evre v tunizijsko valuto, ne menjajte vsega naenkrat, ampak večkrat manjše zneske in obvezno v uradnih menjalnicah, kjer dobite potrdilo na vaše ime, sicer na letališču ne boste mogli tunizijske dinarje menjati nazaj v evre (iznos tunizijske valute je namreč prepovedan)
Moja končna ocena: Teden dni Tunizije si po moji lestvici zasluži 8.5 od 10 Majinih zmajčkov
