Vikend na Štajerskem

Letni dopust je zdaj že tradicionalno vedno namenjen tudi spoznavanju Slovenije. Po nekoliko eksotični Tuniziji je bil letos tokratna izbira moj rodni kraj Maribor in Pohorje. S Klemnom sva se v petek popoldan tako odpravila proti Mariboru; jaz trdno prepričana, da s kakšnim prenočiščem v enem od mariborskih hostlov ne bo prav nobenih težav. Pa sem se močno uštela. V mariborskem Ticu so naju razočarali s podatkom, da ni nikjer možno najti prenočišča v hostlu s sobo za dva, ker so vse zasedene. Sicer sama priporočam apartma za dva ali garsonjero v Pekarni. Ko je prosta, seveda. Tako sva zvečer na hitro potem prek spleta našla sobo na Dupleški cesti, ki se je izkazala za srednje dobro izbiro. Prijaznost ob sprejemu, soba sama pa je bila zatočišče za pajke, z oknom na cesto, tako, da je bilo ponoči kar preveč hrupno in presvetlo, ker ni bilo ničesar, s čimer bi se dalo svetlobo zatreti. Zmotilo me je tudi, da sva morala sobo plačati še preden sva se vanjo vselila. In potem je sledil obisk središča Maribora in razlaga Klemnu, kje in kaj vse smo počeli v mojem rojstnem mestu v mladih letih.

Poštna ulica

Če je kje življenje v Mariboru, potem je to sedaj Poštna ulica. In tam sva želela tudi malo posedeti, a je bilo tam žal nemogoče najti prosti stol, kaj šele mizo, zato sem Klemna odpeljala na Lent, na tradicionalno jed - lepinjo s čevapčiči. In tukaj je prišla do izraza tista ta prava mariborska prijaznost in gostoljubnost, tudi cene so se izkazale za zmerne. V primerjavi z Ljubljano bi lahko rekla, da celo poceni. Tudi ob vrnitvi z Lenta na Poštni ulici nisva imela sreče. Upam na naslednjič, ko bom spet v Mariboru. Poštna ulica v Mariboru je očitno sedaj najbolj in.

Osankarica s Črnim jezerom in Tremi Kralji

V soboto dopoldan sva se odpravila proti Osankarici. Najprej sva se ustavila v Slovenski Bistrici na kavi in zajtrku, nato pa je sledila vožnja do Osankarice in Črnega jezera, ki sem ga nazadnje obiskal v svojem ranem otroštvu.

V spominu sem ga imela kot ogromno jezero s kačjimi pastirji, zdaj pa videla, da sploh ni velika, kačjega pastirja pa tudi nisem srečala, a me je pozitivno presenetila urejenost jezera, vključno z zanimivo krožno interaktivno potjo ob Črnem jezeru. Kljub nekoliko oblačnemu vremenu in slabi vremenski napovedi, sva se odločila pot nadaljevati do Treh Kraljev, kjer je pozimi tudi smučišče, čez vse leto pa tam hotel, kjer so se prav tako izkazali s prijaznostjo. Naročila sva gobovo juho z ajdovimi žganci, ki je zadostovala za oba, in pohorsko omleto, ki nama jo je kljub velikemu trudu uspelo pojesti samo do polovice. Porcija za dva je zagotovo bolj primerna za štiri sladkosnede.

Na poti od Črnega jezera do Treh kraljev se lahko za trenutek tudi ustavite ob Urškinem obeležju. To je križ, postavljen v spomin Uršuli Janžič, ki je konec 19. stoletja zmrznila v teh koncih, ko je možu v gozd nesla malico. Uboga Uršula!

V cerkvici na Treh kraljih lahko tudi poznovitev na zvonček želja. Seveda sem izkoristila to priložnost in želje se mi že izpolnjujejo:)

Sledila je vrnitev do doma na Osankarici, ki sva ga tudi izbrala za prenočitev. In tokrat sva imela za naju srečo, saj sva bila edina gosta.

Tam sva doživela pravo pohorsko domačnost. Nekoliko robato, a s srcem. Sobe bi si sicer zaslužile pošteno obnovo. Je pa oskrbnim zvečer samo za naju zaigral, tako da sva lahko brez gneče na plesišču celo zaplesa.a Ob domu se tudi začenja krožna pot po poteh poslednjih bojem Pohorskega bataljona, ki sva jo zaradi prihajajočega večera prehodila le delno. V domu je tudi muzej, a je odprt le po predhodnem dogovoru z Zavodom za kulturo Slovenska Bistrica.

Pragozd Šumik in slap Veliki Šumik

V nedeljo dopoldan je sledil nato obisk pragozda Šumik in slapa Veliki Šumik. Pragozd Šumik je edini slovenski pragozd na silikatni podlagi in v spominu ga imam še iz ranih šolski dni, a vse dotlej še nisem stopila vanj. Pa je napočil tudi ta dan. Za obisk obvezno priporočam dobro pohodno obutev, ker vas tik pred koncem čaka kar nekaj skal, klinov in jeklenice. Zagotovo ni za družine z majhnimi otroki. Je pa pragozd s slapovi (poleg Velikega Šumika sta še dva, Mali in Vernski splap, a je Veliki najbližji, približno 20 minut hoda) zelo vreden ogleda. In če bosta imeli srečo, kot sva jo imela midva, boste lepote pohorskega pragozda občudovali povsem sami.

Moja ocena: Tudi zaradi nostalgije, ki se ji ne morem in niti nočem izogniti, si obisk Štajerske zasluži 9 od 10 Majinih zmajčkov.

#Maribor #Štajerska #Pohorje #Osankarica #TrijeKralji #Šumik #VelikiŠumik