Belokranjski vikend z dolenjskim pridihom
Še en vikend v znamenju spoznavanja Slovenije. Tokrat je bila na vrsti Bela krajina, ki naju je izredno pozitivno presenetila. Potrdilo se je pravilo, da tam, kjer ni velikega navala turistov, vedno doživiva najboljše stvari.
Mitrej nad Rožancem
je bil najin prvi postanek. In je vreden ogleda, kljub temu, da ga je zob časa že pošteno načel. A v svetišču bogu Mitri iz rimskih časov (nastal naj bi v 2. stoletju našega štetja) sredi belokranjskih gozdov je nekaj skrivnostnega, če ne mističnega. Ob prihodu (dostop z avtom je čisto blizu) naju je pričakala srna, ki se nama je s skokom v gozd plašno umaknila. Po kakšni minuti ali dve sva že bila obdana s skalami in drevesi v obliki koloseja in prav tam stojijo ostanki svetišča.
V skalo je vklesana podoba boga Mitre, ki je bil perzijski bog vojne iz zmage, pri Rimljanih pa bog sonca. In nekako se ti prikrade misel, da je bil svet tudi takrat morda bolj povezan, kot si mislimo danes. Od svetišča je nekaj minutah hoje oddaljena tudi cerkev svetega Jurija, ki si jo je prav tako priporočljivo ogledati.
Krajinski park Lahinja
Iz Rožanca sva se odpeljala proti Krajinskemu parku Lahinja. Vhod številka 2, ki sva ga izbrala, naju je pripeljal do domačije Klepec, kjer je obvestilo, da jih je za ogled mlina in dostop do cerkve Vseh svetnikov potrebno kontaktirati, a ker sva se mislila zadržati le kratek čas, sva raje šla po označeni poti naokoli, vsaj do kraške jame. Do cerkve nama ni uspelo, ker naju je do nje vedno ločevala Lahinja. Sva jo pa videla, in to čisto blizu. Naslednjič si bova vzela za park več časa in mu namenila tri ure, kolikor naj bi jih bilo potrebnih za celoten obhod. Vendarle je bil najin prvotni cilj Mirna gora.
Mirna gora s Planino in Zmajevo dolino
Mirna gora je s 1047 metri eden od najvišjih vrhov Bele krajine. Najpogostejša je pot nanjo iz vasi Planina, midva pa sva ubrala obratno smer, ker je do koče mogoč dostop z avtomobilom. Že ob prihodu naju je pričakala prijazna oskrbnica in nama dala kar nekaj nasvetov za vas Planina. Od koče do vasi Planina je približno pol ure hoje, ki vas vodi po več kot zgledno urejeni učni gozdarski poti, za katero je zaslužen gozdar, velik ljubitelj narave in zanesenjak, gospod Janež. Ko bile imeli več ljudi njegova kova v naši podalpski deželici!
V vasi Planina sva si nato ogledala pokopališče Kočevarjev in cerkev ter kapelico in se vrnila najprej čez travnik, obdanega z električnim pastirjem. Na pol poti proti Mirni gori sva še zavila proti Zmajevi dolini, ki je posebna zgolj zaradi legende. V votlini na gori naj bi nekoč bival zmaj, ki je bruhal oblake s točo, ko je bil čas za žetev ali trgatev. Nekoč naj bi toča kar sedem let zapored uničila ves pridelek, krajani pa so se po pomoč zatekli k svetemu Frančišku Ksaveriju, ki velja za varuha pred vremenskimi nevšečnostmi. Nad zmajevo votlino so pozidali njemu posvečeno cerkev. Ker je na gori zavladal mir, je gora dobila ime Mirna gora, kjer sva se sama okrepčala s tradicionalno gobovo juho in ajdovimi žganci. In ob hrani uživala ob prekrasnem razgledu, ki sega vse do Zagreba. 10 minut stran od doma na Mirni gori je tudi sam vrh, a je obdan z gozdom, zato ne ponuja tako lepega razgleda kot sam dom. Poleg doma stoji tudi deloma obnovljena že omenjena cerkev sv. Frančiška Ksaverija. Del cerkve je sedaj razgledni stolp z zvonikom želja. Seveda sem pozvonila nanj!
Ponikve in Baza 20
Ponikve so ena od številnih opuščenih kočevarskih vasi, kjer je še pred drugo svetovno vojno vrelo od življenja, zdaj pa komajda, da najdete kakšen kamen, ki bi o tem pričal. Večino kamenja kočevarskih vasi so namreč kasneje uporabili za gradnjo cest, vrata in okna hiš pa za gradnjo Baze 20, tako da ste sredini ničesar in velikega miru, še komajda, da se oglasi kakšen ptič, ko stojite tam, kjer naj bi nekoč bilo središče vasi. In Ponikve niso edini in osamljen primer.
Iz Ponikev vas smerokazi bolj ali manj uspešno pripeljejo do Baze 20, ki bi si prav tako zaslužila boljšo usodo. V Bazi 20 je bila med drugo svetovno vojno elita partizanstva in je bilo
edino tovrstno oporišče v Evropi, zaradi česar bi si zaslužila zagotovo boljšo skrb. Dolenjski muzej vse od lani ni več skrbnik Baze, zato bo sedaj počasi obsojena na propad, če ne bo kdo sistematično začel skrbeti zanjo. Poleg številnih bark v Bazi sva si ogledala še bunker 44, ki je približno 5 minut hoje stran od Baze. V bližini so še ostanki partizanskih bolnišnic, a se tokrat nisva odločila za njihov ogled. Ob začetku poti do Baze stoji tudi zaprt Lukov dom in megalomanska socialistična gradnja, ki nikoli ni zaživela in neslavno propada.
Čokoladnica z destilarno
Iz Baze 20 sva se napotila proti Novemu mestu in ob poti naletela na prijetno presenečenje: destilarno in čokoladnico Berryshka, Več kot lično urejena lesena stavba ima zanimiv sistem, ker nimajo nobenega seznama pijače ali čokoladnih priboljškov, nekako ti kar sami poskušajo razložiti, kaj imajo. Izbrala sva za pokušino njihove kroglice z likerjem in praline iz temne čokolade. Za domov pa kupila čokolado s sivko in liker iz aronije. Pri njih je prav vse narejeno izredno domiselno in je v izrednem stanju, vključno s sanitarijami. Za trud si zaslužijo vse pohvale.
Domačija Magovac in izvir reke Krke
Domačijo Magovac sva si izbrala kot zaključni postanek za pozno kosilo ali zgodnjo večerjo. Stoji v idilični vasi Krka, ki je nedaleč od izvira istoimenske reke. Krka je med drugim najdaljša povsem slovenska reka. Domačija je prav tako domiselno urejena, več pozornosti bi morali nameniti sanitarijam. Gostinska ponudba je skorajda povsem lokalna. Presenetili so naju z zelo pohvalno in za slovenske kraje ne tako zelo običajno navado - brezplačno predjedjo in sadjem po koncu obeda. Najina izbira je sicer bila goveja juha, ki ji je kar nekaj manjkalo za odličnost, si pa je to zaslužila pečena postrv, poleg katere postrežejo kuhan krompir s korenjem in obilo sveže solate. Bilo je zelo okusno. Od domačije sva se čez vaški most in mimo cerkve odpeljala proti izviru in parkirala na označenem parkirišču, od katerega je do izvira kakih 20 metrov. Zraven izvira je tudi Krška jama, za ogled katere se je potrebno dogovoriti v naprej.
Moja ocena: Belokranjski vikend z dolenjskim pridihom si zaradi odličnega vtisa, ki so ga pustili vsi kraji in ljudje, ki sva jih srečala, zasluži 9,8 od 10 Majinih zmajčkov.
