Pohod po Vertovčevih poteh
Tudi letos smo se odpravili na pohod po Vertovčevih poteh. Pohod sicer vedno pripravijo prvo nedeljo po martinovem vikendu. Letos je to bilo 19. novembra. Matija Vertovec je bil drugače Prešernov sodobnik, drugače pa duhovnik in vinogradnik, ki je na Vipavskem med tamkajšnje domačine širil tako splošno kot vinogradniško znanje. Sam pohod je prav prijetna krožna pot, z veliko druženja in dobre hrane ter pijače. Koliko je pot skupno dolga natančno nismo ugotovili. Po nekaterih podatkih naj bi bila pot dolga 13 kilometrov, ampak mi smo kot pohodniki imeli letos občutek, da je tam nekje od 15 do 17 kilometrov. Drugo leto bomo zraven vzeli še pedometer in sporočim. Start krožne poti je med 7. in 9. uro v vasi Ustje, kjer vas pričakajo prve informacije in topel čaj. Mi smo se temu izognili in smo takoj, ko smo se okoli 8. ure pripeljali iz Ljubljane podali proti vasi Dolenje in cerkvi Sv. Marjete, kjer smo pozvonili na cerkvenem zvonu za dobre želje. Pot do vasi je tudi edini malo resnejši, a še vedno zgolj samo zmeren vzpon. V vasi Planina smo iz preteklih izkušenj načrtovali prvi resnejši postanek, ker se tam običajno dobijo dobri domači sendviči s pršutom in čaj, a je obojega takrat zmanjkalo. Pa smo se veselo z vmesnimi postanki se ve da podali napprej proti vasi Jakulini, kjer je sicer Vertovčeva domačija.
Pred tem smo se ustavili na nekaterih postajankah ob cesti, kjer domačini ponujajo svoje domače pridelke in izdelke ter v vinski kleti, kjer smo poskusili njihovo rdeče vino. Ob sendviču in čokoladnem mufini iz nahrbtnika je bilo prav dobro, čeprav ne gre za kakšen vinski presežek. Na Vertovčevi domačiji smo seveda imeli spet postanek v Vertovčevem hramu, kjer smo prav tako okušali njihovo vinsko ponudbo.
Sledil je samo še kratek sprehod do vasi Šmarje, ki je nekako polovica poti. V Šmarju naj bi nas čakala jota ali jelenov golaž in kremne rezine. Pa smo se ušteli. Očitno so se ušteli tudi organizatorji, ker po kar več kot 15 minutnem čakanaju v vrsti, je ravno takrat, ko je naša družba prišla na vrsto, zmanjkalo tako jote in golaža kot pribora. Da ni več klobase za k joti in kruha, smo izvedeli pa tako že med čakanjem v vrsti. Ostale pa so samo še kremšnite, teh pa si brez nekaj toplega za v usta nismo ravno želeli. Če bi dobili kosilo, bi sicer imeli težave tudi pri iskanju proste klopi in mize. No, nam so tokrat prostor odstopili moji prijazni sodželani Štajerci, ki smo jih naključno srečali. Ko so izvedeli, da smo ostali praznik rok s kosilom, so nam dobrohotno ponudili še svoje sendviče. Pa smo si jih prijateljsko razdelili. V zameno smo potem vseeno kupili kremne rezine in smo si jih razdelili s solidarnimi Štajerci. Sledij je povratek proti vasi Ustje. Vmes smo se seveda večkrat ustavili pri stojnicah ob cesti, poskušali darove domačinov in tudi nakupili nekaj za domov; med drugim breskov liker, nešpljevo marmelado, sivkin sirup, kakije, domačo skuto in sir. Vsega skupaj ob prijetnem tempu za klepet in z vsemi postanki je naša krožna pot v sončnem dnevu trajala dobrih in zabavnih šest ur. In smo rekli, da prihodnje leto pridemo spet!
Moja ocena: 8 od 10 Majinih zmajčkov.
