Južnotirolska Ivana Orleanska
Zame, ki sem otroštvo in mladost preživela v Mariboru in nam je bila bližnja Avstrija zelo blizu, ne samo zaradi nakupov raznoraznih dobrot, ki se jih v socialistični Jugoslaviji takrat ni dobilo, pač pa med drugim po zabavnih otroških oddajah in kasneje priljubljenih James Bondih, ki je na avstrijski televiziji vedno govoril nemško, je obisk Južne Tirolske vedno nekako domač. Sama kar pozabim, da sem pravzaprav v Italiji. Južni Tirolci so svoj poseben položaj znotraj Italije v preteklosti dosegli tudi z ne ravno demokratičnimi sredstvi, tudi s kakšno eksplozijo ali več recimo. Bojevitost jim je očitno v krvi, kar kaže tudi življenjepis izredno zanimive ženske, vaščanke St. Vigila in Enneberg, Katarine Lanz. V tej vasi zadnja leta preživimo teden dni in se predajamo smučarskim užitkom na smučišču Kronplatz.
Ena od najbolj znanih vaščank St. Vigila, kjer poleg nemščine in italijanščine še danes govorijo ladinsko, kar kaže tudi urnik vaških maš, se je rodila 20. septembra 1771. Umrla je za tisti čas še posebej častitljivih 83 let kasneje, 8. julija 1854.
Katarina velja za južnotirolsko Ivano Orleansko. Nanjo spominja tudi spomenik zraven vaške cerkve. Leta 1797 se je v bitki pri vasi Spinges borila proti napoleonovi vojski. Eden od njenih soborcev jo je opisal takole: "Med drugimi je bilo videti kmečko dekle iz Spingesa, ki je z opasanimi krilom in razkuštranimi lasmi, stala ob pokopališkem zidu in sovražnika v napadu odločno zaustavljala z vilami". Vse od leta 1807 Katarina Lanz velja za simbol tirolskih borcev za svobodo v boju proti Francozom. V St. Vigilu njene rojstne hiše ni več na ogled. Vrsto let so menili, da naj bi njena hiša stala v bližini, kjer je danes pokopališče, a je kasneje ladinski filolog in zgodovinar Južne Tirolske Lois Craffonara, avtor knjige Catarina Lanz : das Mädchen von Spinges, ugotovil, da naj bi njena rojstna hiša stala na obrobju vasi, kjer še danes stoji ena od najstarejših vaških domačij. Spomenik Katarini pa ni edino, kar je moč videti v majhni vasici. Ogleda je vredna že omenjena cerkev ob pokopališču in če ujamete pravi teden v januarju, si lahko ogledate tudi vsakoletno tekmovanje snežnih figur. Nas so letos najbolj navdušili snežni zmaj, želva in skulptura z naslovom Misli so svobodne.
Snežne figure so teden dni prej naogled tudi v vasi Innichen ali San Candido po slovensko. Za razliko od St. Vigila, kjer so vse skulpture na enem mestu, so tukaj raztavljene po celotnem kraju. K ogledu tudi tukaj vabi njihova cerkev, ki velja za enega od najpomembnejših verskih objektov Južne Tirolske iz vmesnega obdobja med barokom in rokokojem.
Nekaj kilometrov stran, blizu kraja Sand in Taufers stoji tudi ogleda vreden mogočen grad Taufers. Nameravala sem ga obiskati že letos, a je vstop v grad mogoče samo ob vodenju, ki ga v zimskem času opravijo dvakrat na dan, ob 10. in 15. uri. Letos smo zamudili za uro, ker nismo v naprej vedeli za to pravilo, smo pa lahko grad občudovali iz bližine. Pozimi imajo na gradu ob četrtkih zvečer tudi oglede z lanternami.
Nekaj, kar me morda čaka naslednje leto.
Če ste blizu teh krajev, je vredno obiskati tudi Toblaško jezero, blizu izvira reke Drave, ki teče tudi skozi moje rojstno mesto. Pozimi je to raj za ljubitelje teka na smučeh, mene pa je v gostilni ob jezeru navdušil njihov domač jabolčni zavitek. In dala sem obljubo, da pridem nekoč poleti semkaj poskusit njihove postrvi.
