Vikend v Zasavju

Naše Zasavje je za popotnika kot speča Trnjulčica, ki čaka, da se zbudi in zasije v svoji lepoti. Ker kljub temu, da se zdi, da se je tukaj zaspano ustavil čas, kjer na vsakem koraku naletimo na ostanke in pričevanja nekih boljših časov, zna Zasavje zelo pozitivno presenetiti. Povod za najin obisk Zasavja je bilo novoletno darilo - bon za večerjo v izbrani gostilni. Po pregledu ponudbe je nato padla odločitev za gostilno Pr'Čop, ki je več kot navdušila s pripravljenimi jedmi. Malo manj s samim ambientom, ker na začetku imaš občutek, da si skorajda prišel v kakšno samopostrežno trgovino. Kombinacija trgovine, pošte, vaškega šanka in prestižne restavracije si mi ni zdela ravno posrečena. Škoda tudi, da nimajo možnosti prenočišča. Edina izbira v bližnji okolici je tako bilo gostišče Celestina, kjer se tudi zdi, da se je čas ustavil tam nekje v 80. letih minulega stoletja. Ampak vse manke so pri obojnih nadomestili s prijaznostjo. Za gostišče Celestina v vasi Sopot velja še omeniti, da imajo na jedilniku tudi njihovo celestinsko postrv, ki jo ulovijo svežo tik pred pripravo, a žal tokrat ni bilo priložnosti, da bi jo poskusila, ker je že čakala večerja Pr'Čopovih, naslednji dan pa je vabil najvišji zasavski hrib Kum. V gostišču, kjer boste prenočili z zajtrkom za zelo ugodno ceno, so nama sicer dali kar nekaj prijaznih nasvetov, kaj vse bi si veljalo ogledati v njihovi okolici. Midva sva za nedeljski dopoldan izbrala slap Sušjek. Ampak pred tem je sledila sobotna večerja Pr'Čop. Prvoten načrt je bil, da bi se k Čopovim odpravila kar peš, a sva na poti do Celestine videla, da to ni preveč pametna ideja. Razdalje je sicer samo slabe štiri kilometre, a cesta je v delu in zvečer ob poti tudi ni javne razsvetljave, tako da sva se odločila za zanesljiv avtomobilski prevoz.

Pri Čopovih naju je ob prihodu najprej razveselila šefica kuhinje, ki naju je prišla osebno pozdravit in tudi predstavit, kaj nama bomo priprvili iz njihovih loncev. Mene osebno je najbolj navdušila predjed z domačo salamo in različnimi namazi, čeprav je bilo odlično tudi vse, kar je sledilo kasneje.

Slap Sušjek

Nedeljsko dopoldne se je najprej začelo z obiskom dober kilometer od gostišča Celestina oddaljenim slapom Sušjek. Tik pred slapom stoji turistična tabla in tam je tudi prostor, da parkirate vozilo. Nekaj metrov stran je že dobro urejena pot in takoj tudi slap. Sredi januarja si je bilo zelo lepo predstavljati, da mora biti v poletnih mesecih tukaj prav prijetno. Po obisku slapa naju je pot z avtom vodila do vasi Mali Kum, kjer sva pri sosedih turstične kmetija Baron povprašala, če lahko tam parkirava najin avtomobil. Brez težav so nama dovolili.

Kum

Sledil je sprehod po delu Nežine poti na Kum. Približno slabo uro sva potrebovala, da sva prišla do planinskega doma na vrhu hriba. Kum je s svojimi 1219 metri najvišji hrib Posavskega hribovja. Proti koncu poti naju je presenetil sneg, kljub temu, da je bilo v dolini že prav spomladansko januarsko dopoldne. Pot na vrh kljub temu ni delela težav, malce drugače je bilo ob sestopu, a sva jo premagala.

Ob poti na Kum sva se tudi ustavila pri kipu sv. Neže, kjer je tudi zapisana legenda o Neži in pastirjema, ki sta bežala pred Turki in ju je rešila prav Neža. Zraven kipa naj bi bile v skali tudi sledi Nežinih kolen, ko je klečala, preden so ji Turki odsekali glavo.

Na Kumu vas bo pričakal lep razgled. Če so vremenske razmere ugodne, celo pogled na Triglav. Navdušil me je tudi njihov domač planinski čaj za skoraj simbolično ceno, sploh za nekoga, ki je navajen ljubljanski cen, pa odličen borovničen zavitek. Tudi ajdovi žganci z ocvirki so bili ta pravi, škoda le, da niso imeli ne jogurta in ne kislega mleka.

Moja ocena obiska v Zagorju: 9 od 10 Majinih zmajčkov.

#Posavje #Kum #SlapSušjek #GostilnaPrČop #GostiščeCelestina #Nežinapot #Zasavje