Hokejski dnevi v Budimpešti
Naša hokejska reprezentanca se je letos v Budimpešti ponovno potegovala za vstop v hokejsko elito. Dober razlog za ponovni obisk madžarske prestolnice, ki ponekod tako zelo spominja na avstrijsko. Za razliko od Dunaja je Budimpešta žal mesto v zatonu in daleč od nekdanjega blišča in veljave. Pa vendarle je dovolj blizu in kljub vsemu vredna ogleda, saj ima kaj pokazati. Sami meščani so prijazni, a se vidi, da je tukaj turistov na preteg in za razliko od Ljubljane, kjer so številni turisti lahko prepričani, da so prišli v kakšno britansko kolonijo, le redkokdaj srečate napise v angleščini. Pri starejših v Budimpešti z angleščino naletite na težave, več sreče zato z nemščino. Pot v Budimpešto se je sicer začela že več mesecev prej, ko sva v stilu, bolje prej kot slej, rezervirala apartma v bližini kraja dogajanja svetovnega prvenstva divizije I, skupine A (za tiste manj poučene, to je kategorija manj od elitnega svetovnega prvenstva). Kasneje se je na licu mesta izkazalo, da sva imela z izbiro apartmaja sicer v stari meščanski, ne ravno dobro ohranjeni večstanovanjski hiši, kar veliko sreče. Apartma je bil na novo opremljen, v njem pa na voljo vse, kar je potrebno za nekajdnevno bivanje. Ob prihodu v mestu naju je sicer zavedla navigacija, ker imajo v Budimpešti dve ulici z istim imenom, a v dveh različnih okrajih. Ko sva tako prispela pred neko tipično madžarsko hišo v naselju, ki je bil daleč od vsega, sva vedela, da sva zgrešila. S pomočjo lastnice apartmaja sva nato najino domovanje seveda našla in kasneje tudi ugotovila, da sva se že ob prvem prihodu v mesto peljala mimo.
Že zvečer je sledila ena od glavnih tekem naših Risov, ki so se pomerili z domačini, zaradi česar je bilo temu primerno tudi vzdušje v dvorani. Še bolje je bilo, da so naši zmagali! Predtem so žal izgubili dve tekmi, za katere bi vsi v najprej stavili, da bodo zmagali, saj so Risi veljali za favorite. Sama organizacija je bila dokaj dobra, za razliko od Ostrave, so bili varnostniki mogoče malo bolj na easy, tudi prostor za navijače je bil kar dobro urejen, edino, kasneje, med pohodi po mestu, se ni videlo, da bi delali kakšno pretirano reklamo zaradi prvenstva.
Naslednji dan so naši Risi počivali, midva sva pa dan izkoristila za turistično ogledovanje. In sva se, potem, ko so naju že tretjič nagovorili promotorji, odločila za turistični avtobus in ladjico po Budimpešti. Za 25 evrov na osebo dobite 48 ur vožnje z avtobusom, dve vožnji z ladjico, oboje s turističnim vodenjem, ter brezplačni golaž, nekaj piva in še nekaj ugodnosti. Pogoj je le, da se ob prvi vožnji z avtobusom prijavite, takrat tudi začne veljati vaših 48 ur. V zameno za kupljeno karto dobite knjižico ugodnosti in slušalke za poslušanje turističnega vodenja v vseh avtobusih v različnih jezikih, med katerimi pa žal ni slovenščine. Ogled sva tako začela kar s turistično ladjico, kjer turistično vodenje poteka v angleškem in nemškem jeziku. Vožnja z ladjico traja dobro uro in se je začela ob Elizabetinem mostu, mimo pljuč Budimpešte, Margaretinega otoka, in nazaj ter mimo vseh številnih znamenitosti na obeh bregovih Donave, vključno z ogleda vrednim madžarskim parlamentom.
Priporočam različico, ko se za vožnjo z ladjico odločite v dnevnih in nato še v večernih urah.
Že prvi dan sva izkoristila porcijo brezplačnegai golaža , ki je bil bolj podoben sicer goloževi juhi, mene pa je v dokaj modernem slogu globalnih restavracij, brez kakšnega pridiha domačnosti opremljeni restavraciji navdušila njihova mandljeva pita.
Pred tem naju je pot po naključju zanesla mimo druge največje sinagoge v Evropi, ki se jo splača videti že zaradi tega, ker kaj takega ni moč videti pri nas doma.
Čez cesto je tudi restavracija, ki je vredna obiska že zaradi svoje viteške notranjosti.
V oblačnem popoldnevu, ki je skoraj kazal na dež, sva se nato s turističnim avtobusom odpravila na Citadelo.
To je utrdba na vrhu hriba Gelert v predelu Budim, ki velja uglednejšega od Pešte, ki je bil zgodovinsko predvsem predel obrtnikov in nižjih stanov, medtem ko se je plemstvo naselilo predvsem v Budimu. Poleg Citadele, je v Budimu na ogled več znamenitosti, od Budimskega gradu, do Matijeve cerkve, predsedniške palače do Ribiške trdnjave. Ker sva na Budinskem gradu bila že v preteklosti, sva ga tokrat izpustila, če ste pa prvič v Budimpešti, je zagotovo vreden ogleda. Na Citadeli sem si tudi privoščila tipični madžarski prigrizek, langoš. To je kvašeno testo, ki ga ocvrejo v vročem olju, nato premažejo s kislo smetano in česnom ter posujejo z ribanim sirom.
Ko sva se s turistističnim avtobusom vrnila v Pešto, je bil čas tudi z budimpeštanski melange. To je v bistvu naš capuccino, le da namesto sladkorja uporabijo med. Kulinarično se je dan končal z njihovo navito sladico s sladkorjem in cimetom, ki jo prodajajo skoraj vsepovsod, tudi v živalskem vrtu, ne vem pa, kako jo poimenujejo. Tudi zoo sem si že ogledala v enem od preteklih obiskov, a je, sploh če imate seboj otroke, skorajda obvezen, če ga niste še obiskali.
Obisk Budimpešte pri meni ne gre brez doboš torte, z izbiro slaščičarne, ki se je ponašala sicer z dolgoletno tradicijo, pa očitno tokrat nisem imela sreče. V stilu stare, dobre dunajske kavarne in slaščičarne, a torta ni bila najbolj sveža, tako, da zaenkrat ostaja, da sem doslej najboljšo doboš torto na Madžarskem jedla v majhni slaščičarni ob vhodu v budimpeštanski živalski vrt.
Med enim od preteklih obiskom Budimpešte smo po priporočilu taksista odkrili restavracijo s tradicionalno madžarsko hrano in ker smo bili že prvič zadovoljni, smo se vrnili. Poleg tega je bila restavracija tudi tokrat blizu tako športne dvorane kot našega apartmaja. Hrana v njej je odlična, cene zmerne, potrežba dobra, vinska karta tudi, edino priporočam rezervacijo v naprej, ker sicer se zgodi, da boste ostali pred vrati. Tudi tokrat je bila moja izbira madžarska ribja juha, ki jo priporočam predvsem tistim, ki so za bolj pikatno hrano.
Tokrat smo si med bivanjem v Budimpešti ponovno ogledali tudi Trg junakov, v bližini katerega je ogromen park z ribniki in že omenjen živalski vrt.
Našim hokejistom na koncu z dvema zmagama in tremi porazi ponovna uvrstitev v elito žal ni uspela, bodo pa imeli novo priložnost drugo leto v Kazahstanu.
Budimpešta kljub temu ostaja v mojem spominu z dobrim vtisom, izjema so bili tokrat taksisti, ki so nam hoteli za slaba 2 kilometra dolgo pot zaračunati 5000 forintov, čeprav je njihova običajna cena slabih 300 forintov na kilometer, in nakup poštne znamke, ki jih prodajajo zgolj na poštah s čudnim delovnim časom. Na koncu sem jo ob veliki meri svoje vztrajnosti le dobila na dežurni pošti za vogalom našega apartmaja.
Moja ocena:
9 od 10 Majinih zmajčkov
