Dan s Franjo, Francetom in Divjimi babami
ali enodnevni izlet na Cerkljansko, ki je bil zadetek v polno. Začel se je z obiskom Partizanske bolnišnice Franja in vodenim ogledom, ki ga res priporočam. V juliju in avgustu imate možnost, da si ob vikendih, vsako soboto ali nedeljo ob 11. ali15. uri, udeležite vodenega ogleda po bolnišnici. Na ogled bolnišnice Franje, ki naj bi bila po besedah vodičke Majde edinstven tak primerek v Evropi, sem se odpravljala že kar nekaj let, pa je potem med počitnicami na koncu kar zmanjkalo časa. Vmes so poplave bolnišnico celo odnesle. In letos je bil obisk Franje zapovedan še pred začetkom mojega tradicionalnega dopusta v avgustu.
Partizanska bolnica Franja
Najkrajša pot iz Ljubljane do bolnice vas bo peljala čez Škofjo Loko, kjer nato preprosto sledite smerokazom. Parkirate pred manjšim gostinskim lokalom z otroškim igriščem zraven informativne table za bolnico in spomeniku Viktorju Volčjaku, zdravniku, ki je po ideji tamkašnjega vaščana Janeza Peternelja - Podnjivčana skupaj s pomagači leta 1943 postavil prvo bolnišnično barako v soteski Pasice. Ob informativni tabli je tudi zbor za vodeni ogled. Po slabih 10 minutah hoje skozi sotesko in ogledom že prvih opomnikov in spominov na bolnišnico, kot so prvo zatošišče za ranjence, kraj za pokope in bunkerji v skalah, pridete do bolnišnice. Vse do maja 1945 so v bolnišnici zdravili skupno več kot 570 ranjenih in bolnih, od tega jih je umrlo 78, kar je, kljub temu, da je vsaka smrt v vojni odveč in preveč, glede na takratne razmere, velik uspeh. V bolnišnici je sicer običajno prebivalo okoli 100 ranjenih in 50 osebja istočasno. Po vojni so posmrtne ostanke umrlih v bolnišnici pokopali v skupni grobnici v Cerknem. Skupno so do maja 1945 na območju bolnišnice zgradili 14 barak. Večino so jih na srečo po uničujočih poplavah leta 2007 obnovili. Takratno povodenj je prestala samo baraka številka 9, v kateri so imeli skladišče, delavnico, sobo za ranjence, lekarno, shrambo, ločeno od vsega pa je bila še soba za političnega komisarja. Bolnišnica je bila med vojno skoraj v celoti samooskrbna. Imeli so tako lastno elektriko kot zbiralnik vode, sod za razuševanje (za boj proti ušem ) kot tudi svinjak, v katerem so redili dva prašiča.
Pa ne samo to, skrbeli so tudi za duševno zdravje rajnenih in bolnih z različnimi dejavnostmi, kot so pevski zbor, prostočasne dejavnosti in priprava lastnega Bolnišničnega lista. Po dr. Volčjaku je bolnico vodila dr. Franja Bojc Bidovec, po kateri se bolnica tudi imenuje. Če vas zanima kaj več o tej nadvse pogumni, zanimivi in samosvoji ženski, priporočam v branje njena pisma sinu, ki so nekakšna njena avtobiografija Ni neskončnih poti. Za ogled bolnišnice z vodenjem si je treba vzeti približno dobro uro časa.
Bevkova domačija v Zakojci
Po Franji sva se že predhodno odločila, da bova obiskala tudi domačijo Franceta Bevka. Tudi v spomin na svojo srednješolsko profesorico, ki jo imam v nadvse dobrem in zanimivem spominu, za katero pa se je na naši šoli javno šušljajo, da ima otroka z Bevkom. Da morda govorice niso iz etrte izvite, potrjuje dejstvo, da je imel Bevk, sicer šef primorskih partizanov med drugo svetovno vojno, štiri priznane nezankonske otroke in po nekaterih navedbah vsaj še 15 drugih. In ko prispete v to res zakotno Zakojco, se lahko samo vprašate, kako le je Bevku uspelo, da je postal tako velik književnik. Čeprav je vas Zakojca danes predvsem po zaslugi domačije Pri Flandru vse prej kot zakotna. Domačija je tudi prvi nujni postanek, če želite obiskati Bevkovo rojstno hišo, saj so oni uradni varuhi ključa in vodiči po Volarjevi domačiji, kot se reče hiši, kjer se je rodil in odraščal Bevk kot najstarejši izmed osmih otrok.
Pri Flandru v Zakojci
da se je potrebno najprej oglasiti pri Flandru, nama je prijazno povedala že vodička Majda v Franji. Ki nama je tudi svetovala, naj se pri njih ustaviva na kosilu. Na kmetiji je glavno vodilo vse domače in sezonsko, česar sva bila deležna tudi midva. Kulinarično pokušino sva začela z domačim žganjem iz tepk, zraven katerega so nama postregli domač kruh z domačo zaseko. Sledil je narezek z domačim pršutom, vratovino, panceto, zaseko in sirom in seveda spet domačim kruhom, toliko vsega, da bi zagotovo zadostovalo vsaj za štiri običajne jedce. Sledila je tisti dan dnevna ponudba, to je
zelenjavna miništra, ki sva jo kombinirala z žlikrofi z ocvirki. Za sladico pa še njihov domač orehov štrukelj. Jaz sem si zraven privoščila še domač bezgov sok in kosilo je bilo več kot odlično. Bilo je popolno.
Šebrelje in Divje Babe
Prvotno sva imela v načrtu, da bova po Zakojci obiskala tamkajšnjo lokalno termalno kopališče, a naju je vodička Majda v Franji navdušila tudi nad obiskom vasi Šebrelje. Vas je namreč zanimiva zaradi več znamenitosti, prva je cerkev Sv. Ivana (ampak to ni tista cerkev, ki jo zagledate takoj, ko pridete v vas, po glavni cesti se morate odpeljati še kakšen kilometer naprej v smeri proti bifeju Pr' sv. Ivanu). Druga so energetske točke, ki so okoli cerkvice, ter arheološko najdišče Divje Babe, kjer so našli doslej najstarejšo glasbilo na svetu, piščal neandertalca, staro nič manj kot 55.000 let. Za obisk Divjih Bab se je potrebno pri lokalnem vodniku napovedati vsaj teden dni prej, a midva sva imela skoraj nesluteno srečo. Lastnik bifeja nama je povedal, da je pravkar prispela skupina z vodičem, in da če želiva,se jima lahko pridruživa.
Ni naju bilo potrebno prigovarjati, takoj sva se z vodičem dogovorila, če se jim lahko pridruživa in gostoljubno so naju sprejeli medse. Vodič Štefan vam bo ob poti do jame in nazaj povedal in pokazal marsikaj zanimivega, ob koncu pa popeljal še v cerkev Sv. Ivana, kjer lahko pozvonite za srečo in občudujete razgled na okoliške kraje. Cerkev Sv. Ivana naj bi stala tam, kjer je nekoč bilo svetišče sončnemu božanstvu.
V bližini cerkve najdete tudi ostanke soške fronte, za jarke in kaverno, ki predstavljajo sam rob fronte pred več kot sto leti.
Za obisk Šebrelja in Divjih bab sva si vzela kar dobre tri ure časa. Potem pa sva se napotila proti Kopru, kjer je tisti večer nastopala Nina Pušlar, noč pa se je sklenila še s koperskih ognjemetom. Dan je bil več kot polno in popolno preživet.
Moja ocena:
10 od 10 Majinih zmajčkov
